Kot se spodobi, smo za rubriko intervju prvega izbrali igralca z najdaljšim stažem v članski ekipi in dolgoletnega kapetana Sebastjana Mauriča.

“Srce mi bije za barve kluba in rad pomagam ter se veselim vsakega dobrega rezultata.”

 

Pozdravljen Sebastjan. Kako se počutite? Je tudi vas zajela košarkarska evforija, spremljate Svetovno prvenstvo?

Pozdravljeni, počutim se dobro hvala. Da, Svetovno prvenstvo spremljam, če mi le čas dopušča. Navijam seveda za naše, sicer realno mislim, da nimamo možnosti za kakšno vidno uvrstitev, a pustimo se presenetiti.

Sebastjan z očetom Stojanom.

Kot najstarejšega in najizkušenejšega igralca bi vas prosil, da nam predstavite svojo košarkarsko pot.

Košarka me spremlja že od malih nog. Že kot majhen deček sem se prvih  košarkarskih korakov in vrlin učil z že pokojnim nonotom,( še vedno pa se živo  spominjam, ko sem za peti rojstni dan prišel iz vrtca domov in me je na dvorišču čakal že postavljen koš) kasneje sem se igre bolj kot ne učil na Brajdi, kjer smo po šoli cele dneve igrali s prijatelji izpadanja, pa ena na ena in podobno.  Seveda sem že od vsega začetka član KK Tolmin, kjer sem svoje košarkarsko znanje pridobival skozi generacije cicibanov pa do sedanjih članov. V vseh teh letih sem igral tudi za KK Novo Gorico, kjer sem igral v sezoni 2002/2003, a sem se zaradi odločitve trenerja (ni računal name) po tej sezoni vrnil v Tolmin, kjer še vedno vztrajam.

S 36 leti ste eden izmed najstarejših igralcev v 3.SKL.  Kaj vas žene, da še vedno vztrajate? Kje najdete motiv? 

Ja, res sem med najstarejšimi, kar nekaj mojih nekdanjih soigralcev je, ki je košarko opustilo že kar nekaj časa nazaj, mislim, da predvsem zato, ker jim to čas ni več dopuščal ali pa so jih pestile poškodbe. Sam vztrajam, ker je ljubezen do košarke tako močna, da kljub vsakodnevnim obveznostim in družini se vedno najdem čas za žogo in soigralce, se pa zavedam, da prihaja tudi čas, ko se bo treba upokojiti, igra postaja vse bolj hitra, mladi fantje prihajajo,…bomo videli. 

Se je vaš igralni slog skozi kariero kaj spreminjal? Kdaj ste bili na višku  kariere? Nam lahko zaupate takratno statistiko?

Igralni slog se je skozi leta spreminjal , vse je odvisno kaj trener hoče in želi od igralca. Vedno pa sem bil in sem še vedno borec, saj zame ni izgubljene žoge. Mislim, da sem bil na višku svoje kariere nekje med letom 1999 in 2002, sem pa imel res super sezono 2001/2002. V sezoni 2001/2002 sem imel povprečje okrog 20 točk, takrat bil klasični domači igralec, doma sem skoraj vedno presegel mejo 20 točk, v gosteh pa se je to dogajalo bolj poredko. Res je, da takrat se nismo vodili statistike tako kot jo vodimo danes in sem si svoje dosežke prepisoval iz zapisnika ali pa iz časopisa.

Se je košarka v tem času kaj spremenila?

Nedvomno, sama igra je postala precej hitrejša, veliko več  je kontakta, pravila se spreminjajo, več  je individualnih akcij, kar pa seveda ne odobravam. 

Kdo so bili trenerji v vseh letih? Od koga ste se največ naučili?

V vsej moji košarkarski karieri sem zamenjal kar nekaj trenerjev, (mislim da je sedanji osemnajsti ali devetnajsti, zato nebi vseh omenjal, ker bi sigurno koga izpustil) izpostavil pa bi Martina Gorenca in pa seveda  g. Crnić Davorja, ki je bil moj trener  od leta 1996 pa do leta 2000. Mislim, da takšnih trenerjev danes manjka. Od njega sem se ogromno naučil , je trener  z veliko začetnico, velik motivator in velik poznavalec košarke. Ja, ni mi bilo vseeno, ko nas je zapustil in se vrnil v Bosno. Pred leti sem ga po dolgem času obiskal v rodni Banja Luki, kjer me je popeljal v svojo sobo in mi na steni nad svojo posteljo pokazal sliko Tolmina…

Na obisku pri trenerju Crniću.

S katerimi soigralci ste najrajši igrali? Je kdo izmed njih uspel v košarki?

Soigralcev je bilo res veliko. Mislim, da sem se z vsemi več  ali manj ujel. Z nekaterimi smo še vedno veliki prijatelji zunaj košarkarskih igrišč. Če bi že moral koga izpostaviti, bi izpostavil Rajka Rituperja, bil je moj soigralec v Novi Gorici. Od njega sem se veliko naučil in vedno mi je bil pripravljen pomagati, bil mi je kot starejši brat in še vedno ga zelo spoštujem. Tisti, ki ga poznate veste, da je igral za Polzelo, ko je bila v vrhu slovenske košarke, pa v hrvaški in švicarski prvi ligi, sedaj je uspešen trener. Zelo dobro sem se na igrišču razumel tudi z Rejec Bojanom. Zadnja leta pa nasprotnikove koše najraje polnim skupaj s soigralcem in velikim prijateljem tudi izven košarkarskih igrišč Matijo Rovščkom. Je pa še veliko drugih, ki so tako ali drugače uspeli v košarki in so še uspešni, nekaj jih je  igralo v reprezentancah mlajših selekcij.

Kdo so vaši vzorniki? Ekipa za katero navijate?

Ko me je mama še kot majhnega dečka vozila na tekme sem bil velik navijač nase članske ekipe in tako mi je bil na začetku velik vzor moj oče. Vzor v pionirskih časih mi je bil Toni Kukoč, ko pa sem prvič po televiziji gledal ligo NBA in videl Michaela Jordana, me je on najbolj prepričal in še vedno je tako. Lahko se vam zdi čudno, vendar ne navijam za nobeno ekipo, ko je igral Jordan sem navijal za Bullse, drugače pa sem navijač naše reprezentance.

Kaj pa poškodbe? So vam prizanašale ali ste se navadili, da zmeraj nekaj boli?

Poškodbe so sestavni del športa in tudi meni ni bilo prizanešeno. Če vprašate partnerko Andrejo pravi, da kar naprej jamram, da me nekaj boli, tako da ja, na poškodbe sem se navadil in z njimi igram, je pa res, da je v moji karieri šla krivulja navzdol  po operaciji gležnja leta 2008.

Kot smo uspeli izvedeti se vračate po podobni poškodbi kot jo je staknil Zoran Dragič pred pripravami na prvenstvo. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Ja, v začetku junija sem bil operiran za ingvinalno kilo(pruh). Sedaj se počasi vračam in lovim staro formo, upam pa da bom 100% pripravljen do začetka nove sezone. Pri tem mi je v veliko pomoč tudi naš novi trener, ki mi svetuje in priporoča kakšne vaje naj delam, da okrepim celoten organizem, saj sedaj par mesecev nisem popolnoma nič migal.

Nam lahko izdate kakšno anekdoto povezano s KK Tolmin?

Trenutno se ne spomnim nobene anekdote, je pa vedno zabavno in zanimivo po dobljenih tekmah, posebno na kakšnih daljših gostovanjih.

S pripravami na novo sezono ste že začeli. Povejte dve besedi  o vzdušju, treningih, ciljih..

Z novim trenerjem in novimi igralci je ekipa, mislim da, veliko pridobila. Trener Miha je mlad (prvič v moji karieri, da je trener mlajši od mene),  trenutno zelo zagnan in upam, da se bo to pozitivno odražalo v sami igri in nas igralcih skozi celo sezono, seveda ciljamo na vrh in upam, da nam bo uspelo. Treningi so naporni, treniramo vsak dan.  čaka nas še veliko dela, vendar mislim, da bomo pred pričetkom v tisti stari dobri oz. najboljši formi.

Na svetovnem prvenstvu  za Brazilijo uspešno igra 39 letni Machado. V Evroligi je do podobne starosti vztrajal tudi Teo Papalucas. V 1.SKL kraljuje zimzeleni Goran Jagodnik.  Nam zaupate recept za uspešne predstave pri teh letih? So to izkušnje ali kaj drugega?

Da, vsekakor so na prvem mestu izkušnje, ter želja in motiv, da še znam in zmorem. Srce mi bije za barve kluba in rad pomagam ter se veselim vsakega dobrega rezultata.

Bi za konec še kaj povedali  našim zvestim navijačem?

Prihajajte na tekme v čim večjem številu in nas spodbujajte, mi pa se bomo trudili prikazati hitro in atraktivno košarko s čim več zmagami seveda.  

 {jcomments on}