kk1V sredini osemdesetih let smo bili za tolminske razmere najbrž nadarjena generacija mladih košarkašev. Košarko smo imeli radi, veliko smo sami trenirali, a trenerje smo menjali kot po tekočem traku. Potem smo se v srednji šoli uvrstili v prvo kadetsko ligo in takrat sem se prvič srečal z Peletom kot košarkarskim trenerjem. Našo generacijo je prevzel v mladinski kategoriji. Že prej smo se srečevali, ko je vodil dekleta in smo igrali prijateljske tekme. Spomnim se, da so ga vsa dekleta zelo spoštovala in ga imela tudi zelo rada. No še prej, v osnovni šoli me je enkrat rešil, da nisem bil tepen. Takrat se je ob petkih popoldne igrala rekreacijska liga, mulci pa smo bili za zapisnikarsko mizo, da smo nekaj zaslužili. Enkrat sem se iz enega gospoda malce pošalil in prav Pele me je rešil zanesljivih batin, ko se je gospod pognal za mano. Pri Peletu smo trenirali dobro, posledica tega je bila tudi uvrstitev v prvo mladinsko ligo. Še večji uspeh pa je dosegel z generacijo Bojan Rejca, Igorja Štulca in ostalimi, ko so se kot mladinci uvrstili med najboljših šest ekip v Sloveniji, kar je danes za Tolmin nepredstavljiv uspeh. Z njim je tminska košarka po dolgo letih dobila trenerja za daljši rok. Sam in najbrž tudi vsi ostali tminski košarkaši pa se ga bomo za vedno zapomnili kot pravega prijatelja. Poleg treningov smo skupaj preživeli ogromno prostega časa po treningih. Najbrž še ni bilo trenerja, ki bi z svojimi igralci preživel toliko prostega časa in ga tudi več ne bo. Bil nam je trener, prijatelj in drugi oče, za nas se je razdajal in za svojega igralca je naredil dobesedno vse. Zato smo TE imeli vsi radi. Duško, nikoli ne bom pozabil, kako si se v sobotnem jutru leta 1987 prikazal na vhodu vojašnice v Brčkem in prišel na obisk k mlademu vojaku, ki je hrepenel po domačem kraju in domači besedi. Danes si težko predstavljamo, koliko je to pomenilo fantu, ki skoraj pol leta ni videl domačega človeka in je le tu in tam spregovoril slovensko besedo. A to je bil TVOJ modus vivendi in zato so te imeli radi Gostolci, košarkaši in košarkašice, herbiči, Tminci, ribiči…

Hvala in počivaj v miru.
Boris Velikonja

One thought on “In memoriam Dušan Peršič Pele”

  1. Tudi jaz bom Peleta ohranil v spominu kot človeka, ki je vselej z veseljem priskočil na pomoč na vseh področjih. Nam (mulcem ko smo igrali košarko) je bil v oporo, a je istočasno znal postavititudi meje. Takših “tihih mravljic”, ki za svoje delo ne pričakujejo ničesar, ne znamo dovolj ceniti in tudi zato jih je vse manj.
    Pele – ohranil te bom v lepem spominu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja